Pravljica ‘O Gongu, ki je širil dobro misel…’

O Gongu, ki je širil dobro misel …

In o zvestem prijatelju Makslu, ki je to misel zapisal za vas …

Bilo je nekega popoldneva, ko je Maksl mirno sedel pod lipo ter bral pesem, ki jo je zapisal že davno: ‘Hej, hej, hej, malo se nasmej …,’ je zraven zapel in se nežno zasmejal. Takoj se je počutil dobro, veselo in poln moči, da je lahko nadaljeval pot, ki jo je pričel že nekaj dni nazaj. Namenil se je, da bo poiskal Zlato mesto.

‘Rad bi prišel tja, kjer živijo – radostno. Kjer so ljudje veseli, kjer imajo vsi dovolj hrane, oblek, kjer ima vsak svoje prenočišče pod streho, kjer ljudje mislijo, govorijo in delajo dobre stvari … Hm, slišal sem, da takšno mesto obstaja,’ si je mrmral med potjo. ‘In vem, da ga najdem!’ je z zaupanjem vzkliknil.

Vstal je, si obrisal svoj opičji rep, potolkel s stopali po tleh, privzdignil glavo, odprl oči in stopil na pot. Ogledoval si je naravo. Mimo je priletel rumeni metulj, ga nežno oplazil s krilci po licu in odletel naprej. V daljavi se je slišalo petje ptic, ki so ga prijazno pozdravile. Maksl je mirno hodil po poti

čez travnik, ob gozdu, si ogledoval različna drevesa in budno opazoval vsako bilko, žival, oblake, da bi našel sled, ki bi ga pripeljala do Zlatega mesta.

Pot ga je pripeljala do žuborečega potoka. Zaželel si je malce sveže vode, zato se je ustavil. Obrisal si je kaplje potu in izpil požirek vode iz izvira. ‘O, kako sladka in prijetna je ta voda,’ se je razveselil. Okrepčal se je, vendar je bil njegov želodček še vedno prazen. Vedel je, da se nekje skriva darilo zanj, in res. Ob vodi, nedaleč stran, so se razprostirala drevesa, pod njimi pa se je lesketalo od rdečih gozdnih jagod. Makslove oči so jih zaznale že od daleč, zato je hitro poskočil in že se je sladkal z njimi. Zdaj je bil popolnoma zadovoljen.

Ulegel se je in zadremal.

Zbudil ga je nenavaden zvok. ‘Aaaaa?’ se je razlegel njegov glas v potok. Zvok je še vedno odzvanjal. Bil je podoben glasu ooooooommmm, vendar Maksl ni bil povsem prepričan, kaj sliši. ‘Kako nenavadno,’ je potihoma rekel. ‘In kako prijetno,’ je dodal. Zdaj je vedel, gre za sporočilo, ki ga bo pripeljalo bliže k Zlatemu mestu. A zvok ni ponehal. Odločil se je, da mu bo sledil in poiskal vir, od koder ta prihaja.

Stopal je naprej od potoka, proti mali hiški, kjer je zagledal starejšega možakarja. Zgledal je podobno kot človek, le da je bil brez las in obrvi in imel je visoko čelo. ‘Lep pozdrav, dobri človek,’ ga je nagovoril Maksl. ‘Kako si kaj?’ Možakar ga je prijazno pogledal in odvrnil: ‘Dobro sem, hvala. Kaj te je pripeljalo do moje hiške?’ ‘Želim si do Zlatega mesta,’ je hitro odvrnil Maksl. ‘Slišal pa sem nenavaden zvok, ki me je pripeljal do tvojega doma.’ ‘Dragi prijatelj, vesel sem, da si prišel. Ni veliko bitij, ki bi jih pot privedla tod mimo,’ je radostno spregovoril možakar. ‘Pridi, pokazal ti bom, od kod zvok, in ti povedal kratko zgodbo o njem.’

Stopila sta do zadnjega dela hiške, kjer je na stojalu visel velik okrogel instrument. Makslu se je zdel mogočen in prav skrivnosten. Njegova rjava barva se je zlila s srebrno in zlato na sredini. Možakar je stopil k instrumentu, prijel palico z mehkim zadnjim delom in nežno udaril na instrument. Zvok se je razlegel po vsej hiški in odzvanjal po dolini. Zdaj je Maksl lahko razločno slišal glas: ‘oooooooommmmmm’. ‘Kako čudovito,’ je rekel z mirnim in veselim glasom. ‘To je Gong, instrument, ki te bo popeljal do Zlatega mesta,’ mu je odvrnil možakar.

Maksl je pristopil k instrumentu, si ogledoval zapis v sredini in se ga nežno dotaknil. ‘Kako – do Zlatega mesta?’ ga je začudeno vprašal Maksl. ‘Seveda. Zvok, ki ga slišiš, zveni v vsem tvojem telesu, v tvojem bitju in sliši ga tvoje Srce. Ko tiho poslušaš ta zvok, slišiš veliko … morda slišiš vesolje, morda slišiš planete, morda slišiš naravo … in vse to te pripelje do Zlatega mesta.’  Možakar je pogledal v nebo in vprašal: ‘Morda že poznaš ta zvok, morda te spominja na kaj?’ Maksl je začudeno rekel: ‘Res je, znan se mi zdi. Slišim … hm … slišim … kot da me moji prijatelji iz vesolja pozdravljajo …’ Nato se je zadovoljno nasmejal. Vesel je bil, da so njegovi prijatelji ob njem. ‘Je to Zlato mesto?’ je vprašal. ‘Je,’ mu je odgovoril možakar. ‘Je del Zlatega mesta. Tisti del, ki se mu reče Ljubezen. In Ljubezen živi v tvojem Srcu. Ko jo slišiš, jo lahko daješ. In z njo objameš vsako žival, človeka, rastlino, zemljo. Spoštuješ sebe in vse ostale, saj so vsi tvoji prijatelji,’ mu je razložil. ‘Del Zlatega mesta je prav tako resnično mesto na Zemlji, kjer vsi živijo v ljubezni. In vem, da ga najdeš,’ je dodal.

Maksl je bil srečen. Našel je del Zlatega mesta. Zdaj je še sam poizkusil zaigrati na Gong. Slišal je, kako radosten je ta zvok, kako se vse cvetlice prebudijo ob njem. Slišal je potok, kjer se je prej naužil vode, slišal je, kako zdaj še bolj radostno teče. Slišal je drevesne krošnje, ki so se zibale v vetru. In slišal je svoje Srce, ki se je zadovoljno nasmihalo. Pesem gonga je radostila tudi možakarja, ki se je zazibal na stolu in mirno zadremal z ljubečim nasmehom na obrazu. Ko je Gong odpel svojo pesem, sta Maksl in možakar v miru sedla na tla in tiho opazovala naravo. Nič ju ni moglo zmotiti v njunem miru.

Nato je Maksl začutil, da je čas, da nadaljuje pot do Zlatega mesta. Možakar mu je podaril še majhen Gong in z njim neznansko osrečil Maksla. Rekel mu je: ‘Ponesi ta Gong v Zlato mesto, da zapoje vesele misli in podari srečo ljudem.’  ‘Hvala, bom,’ se je Maksl poslovil od možakarja in odšel.

Prehodil je mnogo travnikov, gozdov, prečkal še nekaj potokov, opazoval naravo, zaplesal, zapel in razmišljal o možakarjevih besedah o Ljubezni. ‘Sem ljubezen, ljubezen sem, vsi smo ljubezen, ljubezen smo …,’ je veselo pel in žvižgal. Kmalu se je stemnilo. Bil je večer in vedel je, da se mora dobro naspati in spočiti, da bo lahko našel Zlato mesto. Našel je majhno jamico, jo obložil z nekaj smrekovimi vejami, se ulegel, preštel nekaj svetlih zvezd, nato pa globoko zaspal.

Zjutraj ga je prebudilo petje ptic, sinice so priletele na bližnjo drevo in ga veselo pozdravljale. ‘Vaša pesem je vesela, takšen naj bo današnji dan. Vsem želim čudovito jutro,’ jih je veselo pozdravil Maksl. Poiskal je še nekaj gozdnih jagod, pozobal borovnice, si utrgal pest smrekovih vršičkov in spil nekaj vode iz potoka, ki jo je prejšnji dan shranil v steklenico. ‘Mmmm,’ je od dobrot zadovoljno mrmral.

Čas je bil, da se odpravi na pot. A pred tem se je spomnil še nekaj vaj za jutranjo telovadbo. Poskočil je na levo in desno stran, se nekajkrat prepognil s telesom do tal, pretegnil roke in noge, zravnal hrbtenico in že je bil nared, da se odpravi na pot.

Med potjo je srečal prijatelje – živali, ki so ga prijazno pozdravljale, se včasih z njim skupaj igrale. Nekatere pa se niso zmenile zanj in so šle po svoji poti naprej. Videl je srne, zajce, tudi medvedko, pa veverice, po travnikih se je slišal roj čebel in čmrljev, tu in tam se je na skali sončila tudi kakšna kača.

Kmalu je prišel do hiške, obdane z veliko drevesi. V daljavi je zagledal strehe še drugih hišk in vedel je, da se bliža mestu. Zdaj se je spomnil na Gong, ki mu ga je podaril možakar. Z vrvjo ge je obesil na bližnje drevo in nežno zaigral, da bi podaril ljudem srečo. Nežen zvok je prebivalce mesta zvabil iz njihovih domov. Vse je postalo mirno in slišalo se je, kako Gong poje misel o sreči in ljubezni. Ljudje so bili hvaležni za čudovito pesem. Njihova telesa so postajala vse bolj svetla, skorajda zlata. Takrat je Maksl videl. Videl je, da je prišel v Zlato mesto, pa ne zaradi barve hišk, ampak zaradi zlato sijoče barve ljudi. Zdaj je vedel, da je našel največje zlato, kar ga je na svetu – preproste in radostne ljudi, ki so plesali in peli ob zvokih, ki jih je igral Gong. Maksl je bil resnično srečen. Vedel je, da je prišel v pravo mesto in upal, da bo lahko tu tudi ostal.

Tako se je tudi zgodilo. Ljudje so ga srčno sprejeli, z njim podelili svoje domove, obleko, hrano, ki jo je podarila zemlja ob mestu in ki so jo dajala drevesa, vodo bližnjega potoka, radost njihovih src, vse njihove pesmi in plese, ki so jih peli ob večerih, slike, ki so jih slikali, vsako misel, s katero so ustvarjali lepe besede in dobra dejanja, ki so razveseljevala ljudi … Maksl pa jim je igral na Gong, vsak večer, da jih je melodija ponesla v sladke sanje.

Kmalu je Maksl v Zlatem mestu našel tudi svojo novo družino, se preselil v novo hiško in živel bogato življenje. Gong pa je še naprej igral srečo ljudem, njegov zvok se je razlegal še v druge kraje in privabljal nove Gonge, ki so igrali srečo vsem na Zemlji.

Zapisala: Tjaša Cepuš

Celje, 5. 6. 2009